PROMOCIJSKO
INFORMACIJSKI MATERIAL O ARHEOLOŠKI DEDIŠČINI NAŠEGA PODEŽELJA
Odkrijmo arheološko dediščino našega podeželja
V letu 2010 smo zasnovali projekt Odkrijmo arheološko dediščino
našega podeželja; spoznajmo se z življenjem v prazgodovini, rimski
dobi in srednjem veku. Cilj našega projektnega delovanja je bil,
da bolje spoznamo izjemno bogato arheološko dediščino našega podeželja,
se z njo identificiramo, jo načrtno gojimo in jo predstavljamo prebivalcem,
mladim generacijam in turističnim obiskovalcem.
V projektu smo se povezali Gorenjski muzej, vodilni
partner in strokovnjak s področja zgodovine, Sava Hoteli Bled, d.d.,
največji turistični ponudnik na Bledu in okolici, ter Gostilna Lectar,
gostinski in turistični ponudnik iz Radovljice ter ohranjevalec
kulturne dediščine. Območja, vključena v projekt, so: občina Bohinj,
občina Bled in občina Radovljica. Za projekt smo prejeli tudi sredstva
Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja LEADER, in sicer
prek Lokalne akcijske skupine za razvoj podeželja »Gorenjska košarica«
ter Poslovno podpornega centra BSC Kranj.
Za glavni cilj projekta smo si zastavili dvig identifikacije prebivalstva
z bogato arheološko dediščino, vzpostavitev kvalitetne mreže intepretatorjev
arheološke dediščine v lokalnih okoljih s standardiziranimi predstavitvami
in predstavitev programa interpretacije arheološke dediščine lokalnemu
prebivalstvu, šolski mladini in turističnim obiskovalcem.
Aktivnosti projekta so bile sledeče:
• Priprava analize pojavov arheološke dediščine na območju s pregledom
možnosti vpeljave pristopov interpretacije dediščine na območju
s poudarkom na »najdiščno« najmočnejših lokacijah: Bohinj (prazgodovina),
Mošnje (rimska naselbina), Bled (srednji vek).
• Animacijsko motivacijske delavnice s ciljnimi skupinami za interpretacijo
arheološke dediščine
• Vzpostavitev in definiranje ključnih arheološko zanimivih vsebin
(aktivno sodelovanje in vključenost strokovnjakov in lokalnega prebivalstva)
• Oblikovanje programa arheološke dediščine z vključenimi interpretatorji
arheološke dediščine in njihovimi dediščinskimi vsebinami
• Predstavitev programa interpretacije arheološke dediščine lokalnemu
prebivalstvu, šolski mladini in turističnim obiskovalcem
Gorenjski muzeji so predstavili Življenje
v prazgodovini:
Opis projektnih aktivnosti po posameznih območjih:
Bohinj: Življenje v prazgodovini
Bohinj je neizmerno bogat po svoji kulturni in naravni dediščino.
Leži v alpskem svetu na zahodnem delu Gorenjske in je obljuden že
v najzgodnejših arheoloških obdobjih. Obsega ves jugovzhodni del
Julijskih Alp: del Jelovice, Spodnje Bohinjske gore, planote Komne,
Fužinarske planine in del Pokljuke. Večina sveta leži na območju
Triglavskega narodnega parka. Dolina se deli na jezersko kotlino
na območju Bohinjskega jezera ter na Zgornjo in Spodnjo dolino,
ki ju loči hribovita pregrada Šavnice in Rudnice. V spodnjem delu
leži še Nomenjska kotlina, ki se na vzhodu proti Soteski zoži. Največ
visokogorskega sveta leži na območju Triglavskega narodnega parka,
edinega nacionalnega parka v Sloveniji.
Premično kulturno dediščino na območju Gorenjske in s tem tudi
na območju Bohinja proučuje, posreduje javnosti in hrani za naše
kasnejše rodove Gorenjski muzej. Pri tem ima v Bohinju svojo dislocirano
enoto: muzeji v Občini Bohinj, kjer so Muzej Tomaža Godca v Bohinjski
Bistrici, Oplenova hiša pod Studorom ter Planšarski muzej v Stari
Fužini.
Trendi sodobne muzeologije se nagibajo vse boj k povezovanju in
sodelovanju z lokalnim prebivalstvom ter drugimi sorodnimi inštitucijami.
Pri tem se v Gorenjskem muzeju skupaj z Lokalno turistično organizacijo
trudimo, da bi na sodoben način prikazali najstarejše življenje
v naših krajih z izgradnjo novega muzeja Arheološki park Ajdovski
gradec.
Tako se je s projektom: Odkrivajmo arheološko dediščino našega
podeželja, se je ponudila možnost, da delček naše najstarejše zgodovine
Bohinja le približamo lokalnemu prebivalstvu, zlasti mladim, kakor
tudi turistom. Za interpretacijo življenja v prazgodovini smo izbrali
prazgodovinsko naselbino na Ajdovskem gradcu pri Bohinjski Bistrici.
S tem smo sprejeli tudi izziv, da na inovativen in zanimiv način
interpretiramo nekdanje življenje , predvsem čas ko je prazgodovinska
naselbina na Ajdovskem gradcu poseljena, to pa pomeni od prazgodovine
do pozno rimske dobe. Na ta način želimo prenesti vedenje o načinu
življenja v preteklosti od duhovnega življenja do gospodarskih dejavnosti
v naših krajih, z namenom, da bi se zavedali bogate dediščine svojih
prednikov, ki so bili takrat del evropskega prostora. Potrebno je
tudi zavedanje, da so prav ti predniki s svojim preudarnim gospodarjenjem
oblikovali kulturno krajino, na katero smo danes ponosni in jo v
večini primerov ponujamo tudi kot prepoznavne vedute v turistične
namene. Zato je toliko bolj tudi zanimivo najdišče Ajdovski gradec
za turiste, ki jih je vsako leto več obišče Bohinj in iščejo novih
kulturnih doživetij. Zato bo program z motivacijsko animacijskimi
delavnicami v Muzeju Tomaža Godca in Oplenovi hiši na primeren način
vključen tudi v turistično ponudbo, kar bi pripomoglo k razvoju
turizma tako na lokalni kot nacionalni ravni, ki bi temeljil na
kulturni dediščini.
Gorenjski muzej je v ta namen pripravil program z dvema dogodkoma,
ki jih lahko ponudimo kot celota ali ločeno in sicer: ogled arheološkega
najdišča Ajdovski gredec z motivacijsko-animacijsko delavnico v
muzeju in interpretacijo zgodovinskega dogodka v obliki predstave
v sodelovanju z Gledališčem B2.
NAJSTAREJŠA ZGODOVINA BOHINJA IN Arheološka slika najdišča AJDOVSKI
GRADEC
Intenzivnejša poselitev Bohinja, ki je pogojena z bogatimi ležišči
železove rude, se je začela v času starejše železne dobe, v 7. stoletju
pr. Kr., iz katerega so znane naselbine: Ajdovski gradec, Dunaj
pri Jereki, Lepence in njim pripadajoče nekropole: Bitnje, Jereka,
Lepence, Žlan. Sledi železarske dejavnosti so bila odkrite na Ajdovskem
gradcu, Dunaju pri Jereki in pod Studorom. V bližini so domnevna
rudišča železove rude na Rudnici, znana pa so tudi nahajališča rude
v visokogorskem svetu Julijskih Alp. Večina naselbin živi skozi
latensko v rimsko obdobje. Stavba, ki je bila odkrita pri cerkvi
sv. Janeza v Ribčevem Lazu, sodi v rimsko obdobje. Nemirni čas propadajočega
rimskega imperija je zaznamovan z zakladnimi najdbami novcev v Ajdovski
jami in rudarskega orodja v Ajdovski luknji. V tem času postane
Ajdovski gradec refugij, to je zatočišče staroselskih prebivalcev,
s katerimi se življenje na njem tudi konča. Pomembno strateško točko
ima tudi Mali Gradec nad Ribčevim Lazom. Zgodnjeslovansko prebivalstvo
je pustilo svoje sledi na nekropolah na Podonjcah in Žalah pri Srednji
vasi.

Našteta arheološka najdišča Bohinja se nahajajo v nižini. Večina
nižinskih naselbin je verjetno imela svoje gospodarsko zaledje tudi
v visokogorskem svetu Julijskih Alp: na Pokljuki, v Triglavskem
pogorju, na Komni, na Spodnjih Bohinjskih gorah in na Jelovici.
Preko visokogorja (Škrbina, Globoko)so vodile pomembne poti med
Bohinjem in Posočjem, tam so ležala bogata nahajališča železove
rude - bobovca.
V času starejše železne dobe (7. stoletje pr. Kr.) je vzhodno od
Bohinjske Bistricde na skalnatem griču nastala prazgodovinska naselbina
Ajdovski gradec. Naselbina na Ajdovskem gradcu, ki jo zaznamuje
tudi železarska dejavnost, živi skoz latensko in rimsko obdobje
v nemiren čas propadajočega rimskega imperija (5. – 6. stoletje
po Kr.). Takrat postane Ajdovski gradec refugij – zatočišče staroselcev;
z njimi se je življenje na Ajdovskem gradcu tudi končalo.

Naselbino je varovalo obzidje in je imela naravno strateško lego.
Ohranjeno obzidje na obrobju naselbine je zgrajeno iz kamna in apnene
malte, zato ga umeščamo v poznoantični čas.
Znotraj obzidja se nahajajo umetno izravnane terase, na katerih
so bile postavljene stavbe. Služile so kot bivalni objekti in kovačnice.
Večina stavb je imelo zgornjo stran vklesano v skalno osnovo in
temelje grajene iz apnenca ali peščenjaka. Po dosedanjih dognanjih
se prazgodovinske hiše Ajdovskega gradca niso bistveno razlikovale
od hiš najdenih na Mostu na Soči. Na kamnitih temeljih so imele
postavljene leseno konstrukcijo iz navpičnih stebrov in vodoravnih
plohov. Prekrite so bile s slamo ali deskami.
V stavbah so bila ognjišča, ki so jih zgradili iz peščenjakov.
Z arheološkimi raziskavami so bile odkrite naselbinske najdbe: nakit
– bronaste in železne spone, jantarjeve jagode, številni fragmenti
posod, svitki, železne sulične osti in noži.
O železarski dejavnosti znotraj naselbine pričajo najdbe bobovca,
žlindre in kurišč.
Poleg železarstva so bile poglavitne gospodarske panoge poljedelstvo,
živinoreja in lov. V času pozne antike (4. – 6. stoletje po Kr.)
so za potrebe živinoreje in rudarstva izrabljali tudi visokogorski
svet Julijskih Alp.
V železni dobi so verovali v posmrtno življenje – o tem pričajo
materialne ostaline v nekropoli na Bitnjah, ki je pripadala Ajdovskemu
gradcu. Pokojnike so sežigali na grmadah in nato njihove ostanke
skupaj s pridatki (posode, bronast nakit in orodje) položili v grobno
jamo. Grobno jamo so prekrili s kamnito ploščo. Od nakita izstopa
bronasta okrasna spona z obeski (svetolucijska fibula), ki odraža
svetolucijski kulturni krog, kamor je Bohinj v tem času sodil.
Najpomembnejše raziskave na Ajdovskem gradcu:
1850 A.. von Morlot naredi prvi podrobni načrt naselbine
1938 Valter Šmid, arheološka izkopavanja
2003 Mija Ogrin, Gorenjski muzej, arheološka izkopavanja
Sedanje dogajanje na najdišču Ajdovski gradec, poleg občasnih arheoloških
izkopavanj.
Gorenjski muzej v sodelovanju z Lokalno turistično organizacijo
si prizadeva za Arheološki park Ajdovski gradec je projekt predstavitve
bogate zgodovine Bohinja, oziroma bohinjske zgodovine železarstva.
Arheološki park se bo nahajal v neposredni bližini arheološkega
najdišča Ajdovski gradec v Bohinju, ki se geografsko ter zgodovinsko
navezuje na širše območje prostora Alp in Jadrana.
S projektom želimo spodbuditi razvoj kulturnega turizma v Bohinju,
saj bo s postavitvijo arheološkega parka Ajdovski gradec v Bohinju
nastalo kulturno središče, ki bo delovalo kot impulz za čezmejno
sodelovanje in izmenjavo na znanstvenem, turističnem in kulturnem
področju širše regije. Projekt vsekakor ne bo samo muzej na prostem,
ampak bo tudi prostor živahnega kulturnega utripa, pretoka idej
in prostor komunikacije v novem evropskem prostoru.
Osrednji del parka bo stal na presečišču historičnih točk in bo
muzej na prostem, prostor spoznavanja in aktivnega doživljanja preteklosti,
živahnih kulturnih dogodkov, prostor srečevanja in hkrati prostor,
od koder nas poti povezujejo s historičnimi točkami; slednje bo
predstavljal dopolnjen del parka.
Tretji, razširjeni del, bo predstavljal ostale lokacije fužinarjenja
in rudarjenja po dolinah in nekdanjih rudarskih ter drugih poteh
v sredogorju.
Povezava vseh treh delov bo prikazovala predstavitev kulturne dediščine
Bohinja, ki je povezana z železarstvom.
Gorenjski muzej zbira, skrbi, hrani in predstavlja javnosti bogato
premično kulturno dediščino Gorenjske, tudi iz Bohinja. Najstarejša
zgodovina Bohinja seže v čas železne dobe, takrat ko je bila na
Ajdovskem gradcu, skalnatem griču vzhodno od Bohinjske Bistrice,
naselbina. Naselbina je bila poseljena več kot tisoč let, vse do
prihoda Slovanov. Zato ni naključje, da je največji slovenski pesnik
dr. France Prešeren postavil del svoje pesnitve prav na Ajdovski
gradec in s tem arheološko najdišče povzdignil v domala mitsko podobo.
Gorenjski muzej je v projektu najprej pripravil analizo pojavov
arheološke dediščine iz obdobja prazgodovine na območju Bohinja
in hkrati pregledal možnosti vpeljave pristopov interpretacije dediščine
na tem območju.
V mesecu decembru 2011 in ob zaključku projekta: Odkrijmo arheološko
dediščino našega podeželja pa so v sodelovanju z gledališčem B2
pripravili interpretacijo prazgodovinskega obdobja s koncertno izvedbo
Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici pa tudi samega Krsta. Interpretacija
zgodbe ne teče kronološko, pač pa so celotno besedilo Uvoda in odlomki
iz Krsta prepleteni, tako da lahko gledamo in poslušamo dve zgodbi
v eni. Še več: uvoda so se ustvarjalci lotili na prav poseben način.
Dotaknili so se ga od zadaj in odstirali njegove kitice in verze
po plasteh, kot se arheologi prebijajo od površine najdišča v globino.
V sodelovanju s strokovnjaki Gorenjskega muzeja so gledališki poustvarjalci
v interpretaciji posebno mesto namenili avtentičnosti slovanskih
kostumov. Ob glasbeni kulisi koncertne harmonike in gregorijanskih
koralov so nam nasnuli osebno in družbeno dejanje in nehanje glavnih
protagonistov zgodbe. Hkrati so poizkusili potegniti nekaj zgodovinskih
vzporednic, ki so stalnice, ne glede na tuzemski prostor in zgodovinska
obdobja.
Gostilna Lectar je pripravila:
Predstavitev življenja v Rimski dobi
Predstavili smo dve animacijsko-motivacijske delavnice in siver
prva z naslovom Predstavitev življenja v Rimski dobi, kjer smo spoznavali
način življenja v tistih časih, na drugi delavnici pa smo spoznali
kakša je bila kulinarika v rimski dobi. Predstavljena je bila tudi
igrana igra "Ognjišče iz Rimskih časov" na arheološkem
najdišču v Mošnjah Villa Rustica.
Mošnje, Radovljica: Življenje v rimski dobi
Tudi za to zgodovinsko obdobje je Gorenjski muzej pripravil temeljito
analizo, ki je zajemala predvsem naslednja področja:
- Hrana in prehranjevanje v antiki (o rimskodobni prehrani elitnikov
in staroselskega ljudstva),
-jedi in okusi, recepti (izbrati zanimive jedi, ki pa so sprejemljive
za današnji čas),
-začimbe (priložnostna razstava),
-navade pri mizi (izdelava triklinija in pogostitev),
-posodje (izdelava kopij v setu s priloženim spremnim tekstom),
-
obleka (rimski vojak in matrona, staroselska noša) in
-podlago za prizor iz Petronijeve Pojedine pri Trimalhionu v Mošnjah.
Po opravljeni analizi je v Gostilni in muzeju Lectar bila izvedenaa
animacijsko-motivacijska delavnica. Vodila jo je strokovna sodelavka
Gorenjskega muzeja dr. Verena Vidrih Perko. Dr. Perkova je na delavnica
izčprno predstavila življenje iz tistega časa. Zbrani so lahko izvedeli
veliko zanimivosti s področja priprave rimske kulinarike in predsten
kako so -rimljani živeli, se prehranjevali, katere materiale so
uporabljali tako za kuho kot tudi za ostala dela, tudi gradbeništvo.
Ob delavnicah pa smo preizkusili tudi nekaj zanimivih rimskuh slaščic,
katere naj bi pripravljali že v tistem času. Dva kuharja iz gostilne
pa sta se s pomočjo predlaganih virov začela uriti v pripravi rimskih
jedi.

Nekaj zanimivosti o starorimski kuhinji
Da bi navadnemu človeku približali rimsko kulinariko moramo vedeti
kako in s čim so se ljudje iz tega obdobja prehranjevali. Kot zanimivost
pa je prednica mediteranske prav starorimska kuhinja.
Način prehranjevanja v Starem Rimu je bi skromno in enostavno. Takšen
pa je bil tudi njihov način prehranjevanja. Jedli so dokaj pusto
in enostavno hrano, kašo iz žitaric, malce vrtnin, malo sadja, meso
pa celo zelo redko. Ovce in koze so bile pri hiši zgolj zaradi mleka,
le v času žrtvovanja in praznikov so jedli tudi njihovo meso.
Prostor za kuhinjo v hiši je bil pravi luksuz. Kuhinjo so imeli
le najbogatejši prebivalci. Revnejši so jedli zunaj, živila pa so
nosili v pekarne, saj niso imeli peči.
Z vojaškimi pohodi je starorimska kuhinja postajala bogata in pestra.
Osvajalci so. Vojaki so pričeli okušati hrano v tujih in daljnih
deželah in posledično pričeli prinašati nova živila, drugačne načine
priprave. S seboj so pripeljali tudi sužnje - kuharje. Tako se je
pomešala maloazijska, bizantinska in afriška kuhinja. Najbolj cenjeni
in najdražji sužnji so bili tisti ki so obvladali umetnost kuhinje
in ne gladiatorji.

Lahko rečemo, da je Stari Rim tako postal nekakšen laboratorij
za nove jedi, ki so se nato širile nazaj v province. Pripravljanje
hrane se je nato iz stoletja v stoletje izpopolnjevalo in tako postalo
prefinjena umetnost.
Kot je splošno znano, se je nato starorimska kulinarika tako razvila,
da je velikokrat prešla v pretiravanje in ekstravaganco. Jedli so
vse, kar leze, hodi, plava, leti in gomazi. Preprosto lahko rečemo,
da so jedli vse živo. Na mizi je bila ovčetina, jagnjetina, kozlički,
mladi oslički, svinjina in govedina. Cenjene so bile vulve in vime
mladih svinj. Ptice na mizi, te imajo Rimljani zelo radi še danes,
so bile kokoši, race, gosi, labodi, noji, flamingi, golobi in pavi.
Še posebej so cenili ptičje jezike in možgane. Večerje so bile izdatne,
saj so na eni sami večerji so pojedli tudi do 5.000 ptičjih jezičkov,
ob tem pa še petsto nojev. Divjačino so zastopali vepri, zajci in
vsa srnjad. Majčkene polhke, ki so jih pitali z orehi, žirom in
kostanji, so pripravljali z mlekom, medom in makom. No, jedli so
še žabe, polže, razne črvičke in kobilice. Morsko hrano pa - kot
mi sedaj - so jedli v celoti. Ob kokošjih jajcih so radi goltali
še jajca fazanov in galebov ter ostalih ptičkov. Za pripravo vseh
teh jedi so uporabljali olivno olje, svinjsko in gosjo mast, goveji,
ovčji in kozji loj. Od zelenjave so jedli fižol, bob, bučke, redkvice,
blitvo, korenč ek, kumarice in gobe. Zelo so cenili zelje. Kruha
Rimljani niso obvladali, namesto njega so jedli le nekaj podobnega
polenti, pa še to najbolj siromašni del prebivalstva. Uporabljali
so veliko začimb in posebej pripravljenih mešanic, od katerih pa
še danes niso vse odkrite. Nekatere so znane le iz zapisov.
Starorimsko vino
Stari Rimljani so se s pridom zalivali z mnogimi domačimi in uvoženimi
vini. Redčili so jih z vodo, snegom ali ledom. V vino so dodajali
med, vrtnice in celo vijolice. Vino so nasploh uporabljali na široko.
Izumili so množico vinskih omak, ki so jih nato dodajali različnim
mesnim jedem. Preko zime so vino mešali z vročo vodo in začimbami.
Prav te navade, dodajanje vina k jedem in kuhanje vina, tudi v naših
krajih izvirajo od starih Rimljanov.
Jedilnik
Jedli so trikrat na dan, zajtrk ali “iantaculom” je bil med 7.-9.
uro, kosilo ali “prandium” med 12.-13. uro. Glavni obrok, pri bogatih
in revežih, je bila obilna večerja ali “cena”. Večerje so se začele
okoli 16. ure in so znale trajati vse do jutra. Običajen jedilnik
za večerjo je bil sestavljen iz treh delov. Predjed ali gustatio
so sestavljale olive, razne solate in jajca. Nato je sledila glavna
jed ali prima in alter cena, v kateri so postregli s sedmimi vrstami
mesa. Poobedek ali secundae mensae je bilo sadje, razni oreščki,
pecivo.
Bakanalije
Niso bile samo požrtije, temveč pravi kulinarični karnevali. Da
sta požrešnost in prešuštvo bojda v bližnjem sorodstvu, je bilo
razvidno prav na rimskih bakanalijah. Razkošne večerje so trajale
do jutra. Ob večerjah so glasbeniki igrali na lutnje in harfe, goste
pa so zabavali komedijanti in praviloma mlade plesalke. V posebnih
bližnjih sobah pa so svojo umetnost izvajale praviloma le starejše
in izkušene ženske. V kuhinji je bilo strogo določeno, kdo sme pripravljati
hrano in kdo servirati. Moški so bili kuharji, ženske pa so pripravljale
napitke. Bakanalije so potekale nekako tako: najprej so sužnji prinesli
goste in jih posadili na zofe, nato so posebni prinašalci pričeli
prinašati jedi. Jedi je po prostoru, tako za šalo, v posebnih košarah
prenašal tudi bogato okrašen osliček. Gosti so ležali ob mizah in
pridno hlastali po hrani. Sužnje so popackanim jedcem dajale prtičke,
jih med jedjo preoblačile, na zofe pa nameščale nova in čista pregrinjala.
Na primer, ko je bila na vrsti divjačina, je bil na pregrinjalu
lovski motiv z divjimi zvermi. Prenekateri gostje so se hrane tako
nabutali, da so bljuvali. Nato pa so se, kaj pa jim je preostalo
drugega, spet krepko nabasali. Na koncu večerje so utrujeni gostje
zapuščali prizorišče kot kakšni težki ranjenci bojišče. Sužnji so
jih pol nezavestne in dodobra naphane nalagali na nosila in jih
odnašali domov, nenasitneže pa na kakšno drugo zabavo. Prav nič
nenavadno ni bilo, da so gostje s pojedin odnašali hrano ter se
z njo basali še doma.

ZANIMIVOSTI
- Moški so med bakanalijam ležali, ženske pa praviloma sedele na
stolih.
-Sledi starorimske kuhinje najdemo še danes tudi pri nas, še več
pa v Dalmaciji.
- Rimljani so hrano pripravljali v prostoru, ki so mu rekli “culina”,
od tod tudi naše današnje ime kuhinja.
- Stari Rimljani niso poznali vilic. Jedli so z žlicami, noži in
palčkami iz lesa, kovine ali kosti. Še najraje pa so hrano zajemali
kar s prsti, ki so jih med jedjo prali v dišečih vodicah.
- Strastni jedci velikokrat sploh niso vedeli, kaj pravzaprav jedo,
saj je starorimska kuhinja poznala veliko začimb in omak, ki so
popolnoma prekrile osnovne sestavine.
- Zanimivo je, da v rimski kuhinji ni bilo česna, čeravno ga je
v mediteranski kuhinji kot njeni naslednici veliko.
Da pa bi ugotovitve, vezane na rimsko kulinariko in arheološko
dediščino umestili v avtentično okolje in z njimi seznanili širši
krog ljudi, je prav na arheološkem najdišču odvila igrana "Ob
rimskem ognjišču". Program se je s pomočjo Turističnega društva
Mošnje in Krajevne skupnosti mošnje izvedl na arheološkem najdišču
Villa rustica na robu Mošenj. Prav tako je kasneje bilo arheolško
najdišče označeno tako s smerokazi kot tudi o tablami na katerih
si lahko mimoidoči preberejo nekaj o najdišču.
Odlomki iz igre"Ob rimskem ognjišču"
Po slabih 2.000 letih je v Mošnjah oživela »Vila rustika«, hiša
v kateri je ponovno oživelo ognjišče, zadišalo je po dobrotah iz
tistih časov. Spet so se odvijali obredi in lahko smo spremljali
prizor iz Petronijeve pojedine pri Trimalhionu v Mošnjah.
Igro so izvedli igralci »srčnega gledališča« in sicer: Gordana Granatir,
Lili Andrejaš, Katarina Košnik, Matic Mežek. Režija Niko Kranjc,
tehnika: Gorazd Klokl

Jedi iz rimskih časov ter »Rožno vino« sta pripravila mojstra kuharja
gostilne Lectar Aleš Snoj in Dejan Zemljič, slednja sta v igri tudi
aktivno nastopala-to je bil njun prvi nastop pred občinstvom in
vsi smo mnenja, da sta se odlično odrezala.

S turističnim društvom Mošnje, krajevno skupnostjo Mošnje ter
občino Radovljica, gostilno Lectar in Srčnim gledališčem smo z združenimi
močmi pripravili predstavo-prireditev, katera je bila izredno dobro
obiskana, s svojo prisotnostjo nas je počastil tudi župan Ciril
Globočnik.
Obiskovalci so ob koncu predstave poizkusili rimske dobrote: Rožno
vino, mesno juho z medom in koriandrom, ter dve vrsti sladic: Staro
Rimske kroglice ter odličen »Libum« na lovorjevih listih.
Najdišče v Mošnjah Villa Rustica
Pri gradnji avtoceste Kranj–Radovljica so leta 2006 naleteli na
arheološke ostaline. Izkazalo se je, da gre za enkratno najdbo iz
časa rimske naselitve območja. Raziskana poslopja in številne najdbe
v njih kažejo, da je naselbina zrasla pred skoraj 2000 leti in je
neprekinjeno trajala malo manj kot 400 let.
Naselbina kaže vse značilnosti rimske podeželske posesti (ville
rustice), ki pa je imela morda tudi funkcijo obcestne postaje (mansia).
Temu v prid govori trasa stare rimske ceste zahodno od raziskanih
objektov. Na najdišču je bilo odkritih pet zidanih gospodarskih
in bivalnih objektov, ki so bili nekoč povezani v celoto. Glavna
poslopja so bila zidana v nadstropje, nekatera so bila ogrevana
s talno in zidno centralno kurjavo. Stanovanjski del posesti predstavlja
objekt na vzhodu. V tem delu so bile tudi terme, ki jih sestavljajo
trije prostori: vroči del kopališča s talnim centralnim ogrevanjem,
topli del in mrzli del kopališča. Kopalnico so krasili mozaiki,
stene vsaj nekaterih prebivališč pa stenske slikarije.
Drobno gradivo, ki odslikava vsakdanje življenje tedanjega prebivalstva,
je silno bogato in izpovedno. Našli so številna pisala, ki verjetno
kažejo na obstoj nekega urada, morda lokalni sedež za zbiranje dajatev.
Različna orodja kažejo, da je tu moralo delovati kar nekaj obrtnikov,
med njimi skoraj gotovo kolar in kovač. Najdenih je bilo sorazmerno
veliko novcev, ne manjkajo odlomki nakita, različnih sponk in igel
ter številna lončenina in steklovina.
Partner Sava Hoteli Bled so
predstavili življenje v srednjem veku
V Gorenjskem muzeju so pripravili temeljito analizo pojavov srednjeveške
arheološke dediščine na Bledu. Na podlagi teh analiz so v Sava Hotelih
Bled pripravili tri različne animacijsko-motivacijske delavnice.
V okviru prve delavnice je bilo organizirano predavanje na temo
srednjeveškega življenja na vasi in na gradu na območju Bleda. Na
drugi delavnici s poudarkom na srednjeveški kulinariki so se udeleženci
skupaj s priznano slaščičarsko mojstrico Almo Rekič urili v pripravi
srednjeveških slaščic. Na tretji delavnici pa so predstavniki igralske
skupine viteza Gašperja Lambergarja predstavili srednjeveške plese,
ki so jih ob koncu skupaj z udeleženci delavnice tudi odplesali.
Na podlagi ugotovitev in opravljenih analiz je bila oblikovana interpretacija
srednjeveške arheološke dediščine, ki je obiskovalcem predstave
na nekovencionalen , a strokoven način predstavila vsakdanji in
praznični način življenja v poznem srednjem veku na Bledu. Velik
poudarek je v programu namenjen avtentičnosti srednjeveških oblačil,
ki jih je zagotovila kostumografinja Tatjana Oblak Miličinski. Oblačila
različnih slojev je oblikovala na podlagi fresk , ki so na ogled
na gradu in v okoliških cerkvah. Moderno interpretacijo srednjeveških
plesov branle, rigaudon in saltarello pa je priredil baletnik Janez
Mejač.
Tako je nastala imenitna predstava » BLED: srednjeveško življenje
kot je včasih bilo«, ki jo je igralska skupina predstavila obiskovalcem
Bleda na terasi Kavarne Park.
Nekaj zanimivosti iz srednjeveškega življenja.
Na delavnicah je vilo predstavljen srednji vek, na današnjem delu
Evrope, to je bilo med 5. In 15. stoletjem.V prvi polovici 8.stoletja
je bila najmočnejša prva država alpskih Slovanov Karantanija, pomembna
slovanska naselbina pa je bila tudi na Bledu. V začetku 13. stoletja
je najlepši kos slovenske zemlje, to je Bled in Bohinj z okolico,
dobila v posest briksenška škofija.
V tem delu smo se osredotočili na življenje v srednjem veku v vaseh
na Bledu (pod gradom) in v oklici Bleda ter na blejskem gradu. Kmetijstvo
je bila najpomembnejša gospodarska panoga. Prehrana je bila skromna
in enolična. Najstarejša oblika kmečkih bivališč je bila hiša z
enim samim prostorom. Predstavljena nam je bila dediščina oblačilnega
videza, dediščina plesne kulture in kulinarična dediščina srednjega
veka .
Noša v srednjem veku je v 15. Stoletju prinesla seksualizacijo
obleke, torej kroje, ki so poudarjali spol, čemur pa je nasprotovala
cerkev. Poleg materiala in kroja so imele pomembno sporočilno funkcijo
tudi barve oblačil.
Redki ohranjeni podatki iz srednjega veka opozarjajo, da je bil
ples pomemben del življenja tako na vasi kot tudi na aristokratskem
gradu.
Glede kulinarične dediščine v srednjem veku v naših krajih največ
podatkov črpamo iz zapisov Paolo Santonina, popisovalca jedi in
prehranjevalnih navad. Mag. Marjana Žibert je ob predstavila tudi
nekaj srednjeveških kuharskih receptov. Poleg kulinarike je opisovala
srednjeveško življenje na vasi in s poudarkom na življenju na Bledu
in v njegovi okolici. Prav tako je bilo predstavljeno kako so se
oblačili in kako so s svojo obleko sporočali svoj stan in premoženje
v tem času. Izvedeli smo tudi kako so se prehranjevali ter kakšne
plese so plesali in na kakšno glasbo so poslušali.
Predavanje z navedeno tematiko se bo v Sava Hotelih Bled vključilo
tudi v program aktivnosti za goste, saj je ta tematika zanimiva
tako za mlade kot tudi za starejše, še posebej v času, ko je slabo
vreme, zato si turisti - gostje lahko polepšajo svoje počitnice
tudi s poslušanjem in ogledom takšnega predavanja.
Predstavitev srednjeveških plesov
Pri izbiri oblačilnega videza je igralska skupina Viteza Gašperja
Lambergarja izhajala iz oblačilne kulture poznega srednjega veka.
Noša v srednjem veku je v 15. Stoletju prinesla seksualizacijo obleke,
torej kroje, ki so poudarjali spol, čemur pa je nasprotovala cerkev.
Poleg materiala in kroja so imele pomembno sporočilno funkcijo tudi
barve oblačil. Rdeča je bila rezervirana za politično življenje
in praznike, modra je bila znamenje zvestobe, zelena barva uradnikov
ter upanja in vere. Črna je bila barva podrejenih. Po predstavitvi
noše in pravil oblačenja so nam člani igralske skupine prikazali
5 različnih plesov, ki se časovno navezujejo na 14. In 15. Stoletje:
deviški ples, ples s čašami, ples z zastavami, ples z meči in rigaudon.
Plesi vsebujejo svečano korakanje v parih in poklanjanje plesalcev
ter lahkotno poskakovanje.
Prvi znan družabni ples, ki se je plesal v sklenjeni vrsti in pri
katerem so se plesalci držali za roke se je imenoval frandola. Druga
pomembna oblika takratnega rajanja je bila znana pod imenom branle.
Plesali so v polkrogu ob spremljavi petja in pod vodstvom plesne
vodje. Z izpopolnjevanjem glasbil je tudi ples pridobival; iz ljudskih
oblik se je previl v prefinjeno aristokratsko gibanje, razvili so
se dvorni plesi.

Predstava na Bledu
Na podlagi ugotovitev in opravljenih analiz je bil oblikovan program
interpretacije srednjeveške arheološke dediščine kot podlaga za
predstavo, je obiskovalcem predstavila vsakdanji in praznični način
življenja v poznem srednjem veku na Bledu.
Velik poudarek je v programu namenjen avtentičnosti srednjeveških
oblačil, ki jih je zagotovila kostumografinja Tatjana Oblak Miličinski.
Oblačila različnih slojev je bilo oblikovano na podlagi fresk ,
ki so na ogled na gradu in v okoliških cerkvah. Moderno interpretacijo
srednjeveških plesov branle, rigaudon in saltarello pa je priredil
baletnik Janez Mejač.
Na Bledu je bila predstavljena predstava »BLED: srednjeveško življenje,
kot je včasih bilo«, ki jo je igralska skupina Viteza Gašperja Lambergarja
predstavila lokalnemu prebivalstvu in obiskovalcem Bleda konec avgusta
2011 na terasi Kavarne Park.

To je bil odličen primer iskanja primernega ravnovesja med odkrivanjem
in povezovanjem arheološke dediščine in običajev z identifikacijo
in razvojem lokalnega prebivalstva, ki na takšen način lažje razume,
kasneje pa tudi interpretira različne pojave arheološke dediščine.
Prav od kakovostnih, strokovnih interpretacij in prezentacij je
namreč odvisno, kako privlačne bodo za ljudi, ki so jim namenjene.
Skupina Viteza Gašperja Lambergarja je bil vključena v projekt
prav zato, ker že vrsto let prikazuje »njej lastno« interpretacijo
načina življenja v poznem srednjem veku na naših tleh. Pri svojih
interpretacijah izhajajo iz strokovnega odnosa do dediščine, ki
izhaja iz poznavanja celostne problematike in sledenju čimbolj natančnemu
»igranju zgodovine« z uprizarjanjem časovne, krajevne in družbene
avtentičnosti. Dediščino srednjega veka ne razumejo le kot obliko
preteklosti, ampak predvsem kot obliko sedanjosti in sodobnosti
z razsežnostjo zgodovine. Pri tem interpretirajo izbrane kulturne
sestavine iz vsakdanjega in prazničnega načina življenja v poznem
srednjem veku, ki so se v različnih oblikah in načinih ohranile
do danes. To pa je tudi bistvo, ki smo ga želeli z našim projektom
pokazati.
|